Alzheimer Cafe: Čas beži, a mi tega niti ne opazimo

Voditelj glasno bere in ponavlja številke, ki jih izžreba naprava Bingo. Medtem ko se številke spreminjajo, starejša gospa v rumeni srajci in bež jopici pozorno spremlja svoj listek. Malce navijaško čaka številko 33. Ko voditelj prebere število 50, se pošali s svojo prijateljico iz doma in nadaljuje s spremljanjem listka. Uvodni kader »Alzheimer Cafe« režiserja Martina Drakslerja je lažje pripisati fikciji kot dokumentaristiki, ampak kot nam ta 21-letni režiser prikaže v svojem drugem kratkometražnem filmu, je življenje preprosto prepolno boljših zgodb od tistih, ki si jih zamislimo sami.

»Alzheimer Cafe« spremlja življenji starejšega para, Ivana in Jožice Medica. Par je skupaj preživel 70 let življenja, kjer sta si delila dobro, zlo, srečo, žalost in v zadnjem času, odkar ima Ivan Alzheimerjevo bolezen, še pozabljanje. Življenji sta ju vodili od doma staršev, preko lastnega doma, do doma za ostarele, kjer skozi filmski objektiv spremljamo, kako spokojno uživata v času, ki jima je še ostal, čeprav dnevi postopoma postajajo vse težji.

Martin Draksler je do zdaj režiral le en kratkometražni igrani film z naslovom »Ona išče senco, on čaka« in se očitno ponaša z velikim talentom in potencialom za režijo. Čeprav je to očitno že od prvega, prej omenjenega kadra, pa z nadaljevanjem filma to dejstvo postaja še bolj očitno. Mladi Draksler se oddaljuje od zastarelih in na pol učinkovitih pristopov dokumentarne forme, ki jo pogosto zasledimo na televiziji. »Alzheimer Cafe« je film brez naracije v obliki režiserjevega ali karakterjevega glasu ter zaradi tega, da pusti lepši in bolj profesionalni vtis, ne uporablja pretenciozno forsiranega kadriranja. Ravno zato lahko govorimo o filmu, ki ima dušo.

Teža življenja in lepota starosti sta pred kamero v kontrastu. Jožičina jutranja rutina vstajanja iz postelje in nameščanja na voziček, da lahko obišče in nahrani svojega neokretnega moža, sta prikazani iskreno, takšni, kakršni pač sta. Podobno velja za preostanek njunega dneva ter niz dejavnosti, s katerimi se ukvarjata (Jožica se uči angleško, Ivan hodi na fizikalno terapijo). Prav vsakdanjost je kazalnik odnosa med njima. Njuna čustva drug do drugega so prijetna in iskrena ter se kažejo že na obrazni mimiki ali nežnem dotiku, ki je poln skrbi za drugega.

»Čas beži, a mi tega niti ne opazimo,« reče Ivan v enem trenutku in s tem popolno opiše to, kar režiser Draksler ponuja v tem 18-minutnem dokumentarcu. »Alzheimer Cafe« je zmagovalec letošnje 8. edicije festivala DOKUDOC, kjer je bil premierno prikazan.