Svet v očeh angelov (Nebo nad Berlinom, 1987, Wim Wenders)

Tanka konica peresa se dotika belega lista papirja. Nanj angel v uvodnih trenutkih filma Nebo nad Berlinom (ang. Wings of Desire, nem: Der Himmel über Berlin) z gostim črnilom zapisuje verze iz Pesmi o otroštvu (nem. Lied Vom Kindsein) avstrijskega pesnika, romanopisca, scenarista in prevajalca Petra Handkeja.

Sledi prebujanje v Berlinu. Konec osemdesetih, zid je še vedno tu. Ljudje v zahodnem delu mesta živijo svoje povprečno življenje, hodijo s povešenimi glavami, le nekateri od njih pokončno zrejo predse. Nihče razen otrok ne vidi, kaj se dogaja na nebu ali na vrhovih mestnih nebotičnikov, spomenikov in cerkva. Odrasli se ukvarjajo le z lastnimi težavami.

Te za večino predstavljajo male vsakdanje nevšečnosti, kot so »Na TV-ju ni ničesar pametnega.« ali »Kam bi namestil hladilnik in pralni stroj?« … Le redki razmišljajo o neskončno zapletenih vprašanjih, na katera niti ne poznajo odgovora niti ga nikdar ne bodo našli. Ob koncu dneva pa med tema dvema vrstama ljudi ni bistvene razlike, saj njihovih misli nihče ne sliši. Nihče razen angelov, ki jih opazujejo, bodisi z razdalje (nebotičnikov in kipov) bodisi se gibljejo neposredno med njimi, po mestnih ulicah.

Nebo nad Berlinom sledi Damielu in Cassielu, dvema angeloma, ki sta hodila po Zemlji, še preden so se na kopnem pojavila prva bitja iz vode. Njuna dnevna rutina so pogovori o zgodovinskih dogodkih, ki so se zgodili na današnji dan, in fascinacija nad preprostimi trenutki človeškega življenja. Cassiela na primer navdušuje starec Homer, ki še vedno išče smisel življenja, Damiel pa spremlja Marion, cirkuško umetnico na trapezu, ki bo kmalu zapustila Berlin. Ko jo opazuje, začne razmišljati o tem, da bi se odrekel krilom in postal smrtnik.

Božanska poezija

Povzetek Neba nad Berlinom zveni zelo preprosto, kajne? Popolnoma se prilega tipični dramski strukturi: ekspozicija nam predstavi angele, ki hodijo med nami, rodi se želja nesmrtnega po nepopolnem življenju, čemur sledi zaplet, v katerem to bitje išče ljubezen … Vendar pa Wenders odstopa od klasične dramske strukture, ki smo je vajeni, ter svoj film oblikuje po zakonitostih poezije.

Wenders nam predstavi notranje monologe, gibanje in delovanje obeh angelov, ki presegajo značilno obnašanje smrtnikov, in njune dialoge, ki so bolj izkustva kot dogodki … Vse povedano pa ne zmore ubesediti zgodbe, ki jo pripoveduje film, saj jo soustvarjamo tudi mi kot gledalci. Vsak si sam oblikuje in pojasnjuje odnos med angelom Cassielom in starcem Homerjem. Vsak od nas se odloča, ali angeli s fizičnim stikom ljudi pomirjajo ali pa zgolj iščejo uteho za same sebe.

Pogled skozi angelove oči

Wenders nam nudi tudi številne vzporedne zgodbe, ki so na videz mimogrede posejane vzdolž glavne pripovedi. Človek na podzemni, ki razmišlja o tem, kako je v življenju izgubil vse, misli samomorilskega mladeniča pred skokom, preproste želje statistke na filmskem snemanju, ki jo želi slavni igralec Peter Falk narisati v svojo beležnico, strahovi osebe, ki je pravkar doživela prometno nesrečo … To so le nekateri izmed njih. Ker nas film postavi v pozicijo angelov, lahko začnemo tudi kot gledalci angelsko distancirano drseti skozi filmV skladu z željami, pričakovanji in čustvenim stanjem vsak gledalec sam podeli pomen tem kratkim srečanjem in dotikom ter se odloča, v kolikšni meri vse te manjše zgodbe tvorijo večjo pripoved.

Nebo nad Berlinom je torej zelo daleč od plitve romantične zgodbe o srečanju med angelom in smrtnikom, kot nam jo predstavi povzetek. Gre za film o opazovanju, o zmožnosti boljšega razumevanja in zaznavanja sveta z gledanjem in poslušanjem vsega, kar se dogaja okoli nas. To se najbolje pokaže, ko Damiel prvič zagleda Marion (kot tudi v primeru nenavadnega srečanja angelov s Petrom Falkom). Za nami je četrtina filma in protagonist se navduši nad osebo, za katero se zdi, da komaj odstopa od ostalih smrtnikov v filmu. Zakaj fascinacija nad tem dekletom, ki dela v cirkusu? Zakaj je drugačna ali posebna?

Barvni svet umrljivosti

Ker ima Marion redko sposobnost gledanja okoli sebe, opazovanja, razkrivanja in čudenja nad okolico, nam Wenders odpira svet filma skozi njene oči. Medtem ko je svet skozi oči angelov črno-bel, se v prizoru, v katerem Damiel opazuje Marion pri vaji na trapezu, nenadoma prvič pokaže v barvah, pa čeprav samo za nekaj trenutkov. V nadaljevanju filma ta pojav postane vse bolj pogost, njegov pomen pa se nam v okviru istega prizora kmalu razjasni

Marion je v svoji sobi, leži na postelji in posluša pesem Nicka Cavea Carny. Damiel stoji poleg nje in posluša njene najgloblje občutke glede Berlina, sebe in ljubezni. V monologu, v katerem govori o svetu zaprtih vek in svetu barve, svetu slave in potrebi po ljubezni, črno-beli kader postaja nasičen.

Nebo nad Berlinom

Zakaj je Nebo nad Berlinom pomembno tudi danes, več kot 30 let po premieri? Zakaj kinematografi še vedno čutijo potrebo po njegovem prikazovanju na velikem platnu? Da, gre za film, ki je dobil nadaljevanje in ameriški rimejk. A bodimo iskreni, Wenders je posnel še veliko izvrstnih filmov, kot so Pariz, Texas (Paris, Texas, 1984), Ameriški prijatelj (Der amerikanische Freund, 1977) in Pina (2011), ki niso deležni tolikšne pozornosti kot Nebo.

Morda je boljše vprašanje, ali in koliko se je svet spremenil v obdobju treh desetletij? So se po padcu zidu ljudje spremenili? Ali še vedno razmišljamo enako? Ali iste stvari zadevajo in spremljajo naše vsakdanje življenje?

Ljudje še vedno živijo povprečno življenje. Še vedno hodijo s povešenimi glavami, nekateri od njih si morda upajo pokončno zreti predse. Otroci so edini, ki še vedno dvigajo glave in gledajo v nebo, vendar tudi oni to počnejo vse manj pogosto. Odrasli kot vedno skrbijo za svoje vsakdanje težave. Samo redki razmišljajo o neskončno zapletenih vprašanj, ki jim niti ne poznajo odgovora niti ga ne bodo nikoli našli. Ob koncu dneva ni bistvene razlike med tema dvema vrstama ljudi, saj nihče ne more slišati njihovih misli. Nihče, razen morda angelov …