Najvišja in najnižja točka v življenju tretjega človeka (Tretji človek, 1949, Carol Reed)

»Nikoli nisem poznal starega, predvojnega Dunaja …« začne filmski pripovedovalec, medtem ko gledamo strehe dunajskih stavb, ki jim sledijo kadri kipov, raztresenih po vsem mestu, ki spominjajo na boljše čase. Na koncu opazujemo ulice in ruševine mesta, razdeljenega na štiri območja (francosko, ameriško, britansko in rusko), pri čemer pripovedovalec pojasnjuje, da je vsako območje poseljeno s svojim veličastnim deležem lopovov, zgub in sumljivih uradnikov.

Podroben, počasen in melanholičen otvoritveni prizor Tretjega človeka nam kaže, da je bil film narejen z veliko ljubeznijo in pozornostjo ter da so ljudje, ki so ga ustvarili, jasno čutili in razumeli posledice druge svetovne vojne na svoji koži.

LJUDJE, KI SO VIDELI, KAKO SVET GORI

Režiser filma Carol Reed je recimo med drugo svetovno vojno delal v dokumentarnem oddelku britanske vojske, medtem ko je bil scenarist Graham Greene, znan kot pisatelj kriminalk, nekoč operativec MI6.

Predanost, ki je jo dvojec čutil do projekta,  najbolje opisuje Roger Ebert v svojem članku iz časnika Chicago Sun-Times:  »Reed se je boril z Davidom O. Selznickom, svojim ameriškim producentom, glede vsake podrobnosti; Selznick je želel snemati na setih, uporabiti optimistično glasbo in vlogo Harryja Limea podeliti Noelu Cowardu. Njegov film bi bil pozabljen v enem tednu. Reed je kljuboval konvencijam, saj je snemal na lokacijah po Dunaju, kjer so ob zevajočih kraterjih, nastalih zaradi bomb, stale ruševine, ruševine imperija pa so podpirale obupano črno tržno gospodarstvo.«

Po uvodni pripovedi o nekoč veličastnem mestu nam film predstavi Hollyja Martinsa (Joseph Cotton), ameriškega pisatelja šund romanov, ki je prvič prišel na Dunaj »v času razcveta črnega trga«. Holly se znajde v mestu po vabilu svojega dobrega starega prijatelja Harryja Limea (Orson Welles), in sicer ravno  v času njegovega pogreba.

Kot lahko vidimo iz kratkega opisa Hollyja, gre za dodelan lik, ki se ukvarja s skrivnostno smrtjo Harryja Limea. Holly popolnoma ustreza tropu filmskega detektiva in tako tudi ne more zaupati avtoritetam, natančneje majorju Callowayju (Trevor Howard), ki trdi, da je bil Harry slab človek. In seveda, kakšna bi bila noir zgodba, če ne bi bilo v njej usodne ženske? V primeru Tretjega človeka je njeno ime Anna (Alida Valli), naš protagonist pa jo vidi na pogrebu in zgolj zasluti, da  morda ve nekaj pomembnega.

NEKAJ GNILEGA JE NA DUNAJU

Film je posnet v formatu 4:3 z uporabo širokokotne leče. Večino prizorov sestavljajo srednje veliki plani. Veliko je dialogov, izjema so le akcijske sekvence, ki hkrati intenzivirajo dogajanje in s posnetki ruševin vzdolž dunajskih ulic navdušujejo gledalce. Reed, ki se očitno zgleduje po delih nemške ekspresionistične kinematografije, pogosto uporablja nizozemski kot (kamera je pri snemanju postavljena pod ostrim kotom). Tako uspe izraziti subjektivnost in dezorientacijo likov, kot tudi izkrivljanje in skrivnost, ki jo izraža filmsko okolje. Ko se Holly bliža odkritju resnice o pravi identiteti Harryja Limea, se tudi kot kamere povečuje.

OPAZOVANJE DROBNIH PIK

Dva od najbolj zanimivih prizorov v filmu se zgodita na velikem kolesu in v kanalizaciji ter predstavljata najvišjo in najnižjo točko v življenju Harryja Limea in Hollyja Martinsa.

Središče prizora na velikem kolesu predstavlja dialog med protagonistoma, ki se odvije brez pretiranega  dogajanja. Harry Lime je na vrhuncu svoje igre laži, medtem ko se Holly Martins nahaja na robu, kjer vse, kar je kdaj vedel o svojem »starem prijatelju«, razpada pred njegovimi očmi.

Lime v tem trenutku opazuje ulico skozi okno kabine in pravi: »Bi res začutil žalost, če bi se ena od teh drobnih pik za vedno ustavila? Če bi ti ponudil 20.000 funtov za vsako piko, ki bi prenehala živeti, bi mi res, stari prijatelj, rekel, naj obdržim denar? Ali pa bi raje izračunal, koliko pikam lahko prizaneseš?« Pomembno je omeniti, da je prizor posnet v srednje velikem planu, medtem ko so »majhne pike« posnete v totalu.

 

BITI MAJHNA PIKA

Nasprotno se naslednji prizor osredotoča na dogajanje, beg Harryja Limea pred policijo, medtem ko dialog tu ni v ospredju. Lime zadene ob svojo najnižjo točko, kar se kaže v njegovem spustu v kanalizacijo, medtem ko je Holly Martins na vrhuncu vere  v svoj prav. Osemminutna sekvenca preganjanja po dunajskih ulicah in kanalizaciji je posneta v totalu, razen srednje velikih planov, ki prikazujejo boj in smrt.

Vrhunec prizora predstavlja trenutek, ko se Holly znajde pred svojim prijateljem Harryjem in ko se mora odločiti, ali ga bo pustil  živeti. Reed v zadnjem kadru prizora pokaže Hollyja v totalu, ki ga do tega trenutka uporablja le za »drobne pike«, nepomembne in priložnostne like v filmu, pri čemer se zastavlja vprašanje, ali se je protagonist odpovedal svoji individualnosti, da bi se lažje prilagodil banalnosti vsakdanjega življenja.

ETIKA IN LIKI, 70 LET KASNEJE

Septembra letos bo minilo 70 let od premiere Tretjega človeka v Cannesu. Film je osvojil oskarja za najboljšo fotografijo, nagrado BAFTA za najboljši film in glavno nagrado filmskega festivala v Cannesu. Govorimo torej o delu, ki ga kinoteke še danes z veseljem uvrščajo na spored, medtem ko ga filmski teoretiki in moralni filozofi še vedno uporabljajo pri svojih predavanjih.