Pogovor: Nekatere stvari moraš vzeti v svoje roke (“Ne bom več luzerka”, U. Menart)

Izvor: Sedmi Glas

Po ogledu filma Ne bom več luzerka smo se pogovorili z režiserko filma Uršo Menart, ki je na 21. Festivalu slovenskega filma prejela vesno za najboljši film. S tem se je zapisala v zgodovino, saj je postala prva režiserka, ki je prejela to nagrado. V filmu spremljamo 29-letno Špelo, ki se v tekmovalnem, samozadostnem in individualističnem okolju ne znajde, saj pričakuje, da jo bo ob koncu šolanja služba že čakala. Film govori o prekarnem in negotovem položaju mladih odraslih, za katere je pogosto edini izhod beg v tujino ali sprememba svojega nazora. S tem se družbeno-politično okolje izogne vsej krivdi za »neuspeh« posameznice, ki je v celoti preložen nanjo.

Arman Fatić: Že naslov filma poudarja pojem uspeha. Zakaj natanko je Špela luzerka?

Urša Menart: Mislim, da je luzerka predvsem zato, ker ima samo sebe za luzerko, saj ni dosegla nekih pričakovanj, ki jih je morda imela okolica od nje in ki jih je verjetno ponotranjila skozi vzgojo, ko so ji govorili, kaj mora narediti za uspeh v življenju.

AF: Ali lahko primerjate lik Špele z likom Antonia iz filma Tatovi koles Vittoria de Sice?

UM: Ja, ko smo pripravljali Luzerko, je pogovor kar nekajkrat nanesel na ta film. Mislim, da kolo v obeh filmih simbolizira svobodo, pa tudi življenjsko priložnost. Sicer pa se mi zdi, da gre vendar za malce drugo stvar, ker gre v Tatovih koles v resnici za možnost zaslužka ali pa dela, torej bolj neposredno predstavljajo eksistenco. V Luzerkigre bolj za simbol nečesa, kar v resnici ni tako pomembno, ker nima tolikšne denarne vrednosti, ampak predstavlja vse, s čimer si povezan, simbol svobode, navezanost na svoje okolje.

AF: Kakšna je bila vaša izkušnja, ko ste končali študij?

UM: Moja izkušnja po koncu študija je bila pravzaprav malo podobna, saj sem se kot vsi ostali znašla v nekem vakuumu, kjer sem precej hitro ugotovila, da se moram znajti predvsem sama. A razlika med mano in med mojim likom je ta, da sem se jaz šolala za poklic, od katerega nisem nikoli ne pričakovala niti želela neke zaposlitve, kjer bi hodila v službo. Vedela sem, da si bom morala sama ustvariti priložnosti in sama zagnati neke projekte. Tako da je bilo to nekaj, kaj je prišlo s poklicem. Zdi se mi, da je druge mogoče precej bolj skrbelo, kako se bom znašla, kot pa mene. Sem pa opazila, da je to lahko zelo travmatično za ljudi, ki pač niso pričakovali, da bodo morali v življenju biti samostojni podjetniki. Tako so po študiju padli v to luknjo gospodarske krize, ki se je v Sloveniji zgodila v začetku tega desetletja.

AF: Ali je bilo plavanje v Ljubljanici Špelin vrhunec ali pogrom?

UM: Mislim, da je ta prizor v Ljubljanici po svoje malce prelomen, po drugi strani pa mi je všeč, saj gre mogoče za nek nadrealistični trenutek. Mislim, da je to za Špelo predvsem trenutek, ko izklopi razum, ko se ji v možganih vklopi nekakšna iracionalna komponenta. Zato ne bi rekla, da gre bodisi za dno bodisi za vrhunec, ampak za trenutek, v katerem Špela, ki je do zdaj razmišljala zelo racionalno, ugotovi, da samo z racionalnim razmišljanjem in delovanjem ne bo prišla prav daleč.

AF: Ali končna kraja kolesa pomeni, da je Špela ostala luzerka?

UM: Zame konec filma pomeni ravno to, da se morda ne bo več dojemala kot luzerko in da bo nekatere stvari vzela v svoje roke, čeprav bo to mogoče pomenilo, da ne bo več pridna ali pa da tega ne bo storila na najbolj prijazen način, ker mislim, da si mora tudi naša generacija vzeti nazaj neke stvari, ki so ji bile ukradene ali pa onemogočene. In pri tem morda ne bomo ravno prijazni in to je to popolnoma prav. Mislim, da si moramo neke stvari ponovno izboriti, pa tudi če se to ne bo zgodilo na zelo lep ali pa zelo priden, prijazen in uvideven način.

AF: Hvala za pogovor.

Z Uršo Menart se pogovarjal Arman Fatić.

57451102_2246983658854933_5200327353816842240_n