Nismo sami (Mi, 2019, Jordan Peele)

Prvič objavljeno dne: Sedmi glas

Ko je Jordan Peele pred dvema letoma zapustil Comedy Central ter prevzel vlogo režiserja, nihče ni pričakoval, da bo njegov prvi film Zbeži! (Get Out!, 2017) pretresel Hollywood. Peele je pokazal, da se njegov domet ne ustavlja pri skečih in da je kljub nizkemu proračunu mogoče ustvariti inovativno grozljivko, ki kaže rasno neenakost onkraj žanra zgodovinske drame oz. blage drame/komedije, ki se odvija v delavski soseski.

Ko je režiser napovedal, da pripravlja film, ki bo ponovno preučil družbeno-politična vprašanja v postresničnostni trumpovski Ameriki, so kritiki in občinstvo sprejeli novice s precejšnjo mero skepticizma. Izkazalo se je, da je bil Zbeži! samo prijetna, komično-racionalna uvertura v groteskno družbeno nočno moro, ki jo režiser sprosti v filmu Mi.

 

Ponovno srečanje s sabo

Film se odpre s prizorom iz osemdesetih, na televiziji se vrtijo reklame za dobrodelno kampanjo Hands Across America, Thriller Michaela Jacksona podira vse rekorde priljubljenosti, dekle Adelaide pa preživlja svoje poletne počitnice v Santa Cruzu s svojimi starši. Medtem ko se mama in oče prepirata v zabaviščnem parku, se odpravi v hišo ogledal, kjer sreča  svojo dvojnico. Petnajst minut pozneje je rešena, vendar travma ostane z njo.

Film zatem preskoči v sedanjost, kjer ima Adelaide družino. Z možem Gabeom in otrokoma Zorom in Jasonom se odločijo, preživeti poletne počitnice v Santa Cruzu. Še ene navadne počitnice družine Wilson pa prekine noč, ko se pred vrati pojavijo njihovi dvojniki.

 

Glasovi po vsej Ameriki

Kar ločuje Mi od ostalih filmov, ki raziskujejo dvojnike in dvojnost, je čas, ki ga Peele gledalcem nameni z družino Wilson, preden se srečajo s svojo nasprotno stranjo. Brez nepotrebnega hitenja nam film pokaže, kako je videti povprečen družinski dan, kdo so njihovi prijatelji (družina Tyler), kateremu družbenemu sloju pripadajo in kaj so trenutne ambicije in strahovi Wilsonovih.

Zato v trenutku, ko se pojavijo dvojniki (ki se imenujejo Združeni), že vemo, kako se Wilsonovi gibljejo, razmišljajo, obnašajo, tako da se skupaj z njimi soočamo z novo nepredvidljivo situacijo. Vse to je seveda smiselno, ker Peele dvojnikov noče reducirati na pogosto izrabljen trop grozljivke, slasher morilca. Združeni so enako zanimivi kot Wilsonovi, vsak od članov družine dvojnikov se premika in obnaša na nenavadno zastrašujoč način in ima življenjsko zgodbo, nesrečno in nasprotno od izvirnika.

Nekaj strašnega ob polnoči

Igra dvojnosti te primerjave se tu še ne konča. Adelaide se sooča s svojo preteklostjo, tako da se elementi tega, kar jo preganja iz otroštva, subtilno pojavljajo v njeni sedanjosti. Tako kot so Wilsonovi nasprotje Združenih z vidika kakovosti življenja, tako je družina na nasprotni strani spektra uspešnosti v primerjavi s svojimi prijatelji Tylerji. V filmu se pojavljajo tudi številni simboli podvajanja in dvojnosti, najbolj očitne med njimi so škarje, ki jih Združeni uporabljajo za prelivanje krvi izvirnika.

Osebno mi najljubši simbol, ki deluje prek številnih vidikov dvojnosti, predstavlja citat Jeremije (11:11), ki ga prvič vidimo pri brezdomcih, preden Adelaide vstopi v hišo ogledal. 11:11 se nato pojavi kot trenutni rezultat tekme ameriškega nogometa, nato skozi odsev digitalne ure v ogledalu in še na nekaj mestih. Čeprav citat Jeremije (11:11) »Zato tako govori Gospod: Glej, spravim nadnje nesrečo, ki ji ne bodo mogli uteči. In če bodo vpili k meni, jih ne bom uslišal« v filmu ni izrecno naveden, je njegov apokaliptični pomen globoko zapisan v pripoved.

Mi je izredno kakovostna grozljivka, ki se opira na tradicijo groze iz sedemdesetih in osemdesetih let, obenem pa ima ustrezno in močno družbeno-politično sporočilo. To je delo, ki nas sooča s tragedijo drugega, ponuja zelo veliko popkulturnih referenc, se z nami igra prek simbolike in nas preseneča s številnimi preobrati. A morda je najpomembnejše, da gre za film, ki, kot pravi tudi sam režiser, odraža naše vsakdanje življenje in ostaja odprt za interpretacijo.